Visoka, nerealna pričakovanja lahko potolažijo le laži

 

Dovolj dobro je dovolj ~ Iz "Nisem dovolj dober" v "Kdo bo, če ne jaz?"

Včasih imaš pred seboj goro znanja, izkušenj, želje, notranjega glasu, klica, pa še vedno le cepetaš na mestu in iščeš izgovore. To so lahko tudi zelo bistri izgovori, da ne narediš - ničesar. Lahko si govoriš "svet ni črno bel", "resnica je relativna", "nikoli ne veš", itd.

Ko pa se teh izgovorov lotiš zares, z odkritim srcem, pa mogoče spoznaš tole - Polno virov imam, več kot pripravljen sem, a nočem sprejeti odgovornosti, nočem tvegati. Zavedam se, kaj vse to prinese. Posledice, ki so lahko neulovljive. Lahko sproži nekaj, kjer ne bo več povratka. Zraven bo prišlo več truda, dela, mogoče tudi strahov. Zdržati in nositi bo treba svoje lastne napake, tuja mnenja. Lažje je kritizirati druge, jih tlačiti dol, v dvome, ko se ti izpostavijo, tvegajo, zagrabijo za načrt in nalogo.

Koliko funkcij in priložnosti si zapravil ravno zato, ker te je skrbelo, da ne bo dovolj dobro, dovolj perfektno, skratka, da nekaj še ni dovolj? Koliko pa si dovolj ~ samemu sebi?

In tako imamo potem pojav družbe, ko vodstvene funkcije prevzemajo moteni in nepremišljeni, tisti, ki bi bili za to resnično primerni, "dovolj usposobljeni in dovolj dobri", pa se ne podajo na to pot. Ali pa se tega lotijo, na primer v javni upravi, a tam naletijo na klientelizem ~ prehiti jih nekdo, manj odgovoren, manj učinkovit in manj sposoben, a dobro nastavljen.

In tako dobimo vodstvo in politike, ki velikokrat lažejo. Lažejo, da zadostijo nerealnim, fantazijskim in visokim pričakovanjem, ki sploh ne obstajajo in niso mogoča. Dokler bo narod iskal laži, bo to dobil ~ pravljice. Zrela odraslost pa le potrebuje nekoliko več realnega.

Trudi se, pojdi za svojim glasom, razvijaj vsebinsko integriteto, uči se iz napak, saj drugače učenje ni mogoče. In na poti ne pozabi ~ "Good enough is enough"