Družbenokritični uvidi

  "Ko ne veš, kaj narediti, odpri srce" (film Hamnet) Včasih si preobremenjen ali preplavljen. Z vsebinami drugih ali kar s celim svetom. Mogoče je čas, da kaj odložiš in kaj pomembnega okrepiš. Zdi se ti, da prehitevaš samega sebe, svoj lasten korak, ki se giblje v megli. Premetava te sem in tja, na trdnost v sebi pozabiš. Ravno stik s seboj te pripelje nazaj na zemljo. In stik z drugim. Ko se srečaš z nekom tam, nekje vmes, v zgoščeni skupni energiji, ki odpira srca za resnico in vse v tebi pomiri. Ustavi se ravno takrat, ko se ti najbolj mudi. Ustavi se, vdihni, da najdeš smer za naprej. To ni beg, to je modrost.***

  Si odrasel, a ne plačuješ davkov, saj zate v državi ne veljajo. Tudi ne delaš, ker ti kot odraslemu ni potrebno. Po cesti se voziš neskončno na uro, a te nihče ne ustavi. Lahko storiš tudi večja kriminalna dejanja, a zate tudi ta pravila ne veljajo. Popiješ veliko alkohola in mamil, za zdravje te ne skrbi, bo poskrbela država. Seveda prejemaš veliko tudi od države. Predvsem prejemaš. Ob tem se ne vprašaš, kako bi lahko bil koristen. O tem te nihče niti vprašati ne sme. Tvoji otroci delajo kar želijo in ti z njimi tudi. Nisi iz tega sveta, a si vseeno tu. Od tebe takorekoč nihče več nič ne pričakuje, opustili so zahteve. Skratka, si nedotakljiv. Zraven prejmeš še poseben časten slovenski naziv, ki se mu reče ~ status žrtve. In tako si le še za odtenek ~ bolj nedotakljiv.

  "A se meni samo zdi, al je javni prostor poln mejnih patologoj?" "Ma cel planet jih je!" Tak je občutek. Nisem sigurna, če je tako, le hude motnje več prostora zavzamejo. In potem se zdi, da so takšni vsi. Danes sem prebrala izjemen zapis. Izpostavil je pojem (patokracija). Gre za to, da vladajo najbolj moteni, ne pa najbolj sposobni. Vladajo brezmejni, povsod jih je polno, čeprav jih ni veliko (le majhen procent), a zdi se tako, da so vsepovsod. Nemalokrat pa so ravno tam, kjer bi bilo dobro, da niso ~ na vodstvenih položajih. Veliko lahko tudi izzovejo vest, če jo imaš, na primer s slogani o "socialnih pravicah". Namerno bom uporabila ta izraz ~ pretežno normalni (nevrotični po Freudu) in sposobni, pa se umikajo, čutijo, da nekaj ni vredu, imajo uvid, a ne vedo, kaj narediti, manjka jim lahko tudi prodornosti. To vse lahko potrdim iz prakse, takšne in drugačne. No, pa saj sem se tudi sama na svoji karierni poti veliko umikala. Več je bilo razlogov, med...

  Danes sem se udeležila zanimivega strokovnega predavanja, ki je vseboval malo ideologij, več povezanosti in želje po znanju. Skušali smo se navdihovati različni poli (na primer "umski" in "telesni") in učiti drug od drugega. To je zahtevno, a včasih potrebno. Včasih je tudi polarizacija normalna (ali - ali; na primer sedenje na dveh stolčkih, na eni točki rabiš sesti cel na enega), saj se na eni točki življenja potrebuješ odločiti za nekaj in po tej poti iti. Tudi tehtnost (in) potrebujemo, prinaša mir, je pa njen manjko, da ne tvega, ne odloči, ne spelje. Nikoli ne izgubi ~ upanja

  Zanima jo kvaliteta, dobro, plemenito življenje. Delo. Ljubezen. Etika. Zdravje. Vitalnost. Ustvarjanje. Življenje. Te dni sem dobila zanimiv odziv. Ravno pri delu. "Vedela sem, da ne bo nič več isto, če pridem sem. Zato sem tako dolgo zbirala pogum." Res je. Psihoterapija omogoča novo polje, ob varnem spremljanju, a drzno in tvegano. Zagotovo ni več istega, odpira prostor za nove poteze v življenju, nemalokrat takšne, ki še sploh ne obstajajo. Potrebno jih je šele izumiti. Kot je potrebno šele izumiti srečo. In našo državo.***

  Pogovarjati se je težko, brez pogovora pa še težje. Ali je prav, da vsi odločajo o vsem ali bi morali odločati le najbolj sposobni? Če bi se želeli iti demokracijo, bi verjetno najprej potrebovali osvojiti veščino ~ smiselnost za ideje (big minds discuss ideas, average minds discuss events, small minds discuss people. - Eleanor Roosevelt) Kar pa spoznavam, je večini težko dosegljiva, če sploh. Najverjetneje pripada manjšini. Zato se sprašujem ~ Koliko je demokracija sploh smiselna? Platon ni bil njen zagovornik, uvrščal jo je med slabše ureditve, še celo nižje od oligarhije (vladavina bogatih). Povedal je, da to, da vodi večina, ne temelji na modrosti, ampak se izkorišča čustva za oblast. Tako prevzame oblast brezmejna množica brez racionalnega vodstva. Pri nas pa imamo trenutno situacijo, ko mediji nizkega ranga prevzemajo javni prostor, miselni, visoko delovni, koristni in sposobni posamezniki, pa se umikajo, zraven nosijo še kronično krivdo za svoje sposobnosti, ker so drugačn...

  Pogovarjati se je težko, brez pogovora pa še težje. Ali je prav, da vsi odločajo o vsem ali bi morali odločati le najbolj sposobni? Če bi se želeli iti demokracijo, bi verjetno najprej potrebovali osvojiti veščino ~ smiselnost za ideje (big minds discuss ideas, average minds discuss events, small minds discuss people. - Eleanor Roosevelt) Kar pa spoznavam, je večini težko dosegljiva, če sploh. Najverjetneje pripada manjšini. Zato se sprašujem ~ Koliko je demokracija sploh smiselna? Platon ni bil njen zagovornik, uvrščal jo je med slabše ureditve, še celo nižje od oligarhije (vladavina bogatih). Povedal je, da to, da vodi večina, ne temelji na modrosti, ampak se izkorišča čustva za oblast. Tako prevzame oblast brezmejna množica brez racionalnega vodstva. Pri nas pa imamo trenutno situacijo, ko mediji nizkega ranga prevzemajo javni prostor, miselni, visoko delovni, koristni in sposobni posamezniki, pa se umikajo, zraven nosijo še kronično krivdo za svoje sposobnosti, ker so drugačn...

  Pogovarjati se je težko, brez pogovora pa še težje. Ali je prav, da vsi odločajo o vsem ali bi morali odločati le najbolj sposobni? Če bi se želeli iti demokracijo, bi verjetno najprej potrebovali osvojiti veščino ~ smiselnost za ideje (big minds discuss ideas, average minds discuss events, small minds discuss people. - Eleanor Roosevelt) Kar pa spoznavam, je večini težko dosegljiva, če sploh. Najverjetneje pripada manjšini. Zato se sprašujem ~ Koliko je demokracija sploh smiselna? Platon ni bil njen zagovornik, uvrščal jo je med slabše ureditve, še celo nižje od oligarhije (vladavina bogatih). Povedal je, da to, da vodi večina, ne temelji na modrosti, ampak se izkorišča čustva za oblast. Tako prevzame oblast brezmejna množica brez racionalnega vodstva. Pri nas pa imamo trenutno situacijo, ko mediji nizkega ranga prevzemajo javni prostor, miselni, visoko delovni, koristni in sposobni posamezniki, pa se umikajo, zraven nosijo še kronično krivdo za svoje sposobnosti, ker so drugačn...

  Pa kljub temu, ne vidim potrebe po umikanju, prej soočanju. In ustavljanju slabega. V resnici te regulira drug človek. In zavest. Dejstvo je, da nas šole niso naučile argumentirano komunicirati o idejah in da se tega šele učimo. Na nek način, na novo izumljamo. Vsi skupaj. Izmenjave idej v javnosti o boljši državi ne vidim isto kot na primer terapevtski prostor ali domači prostor, ki bazira bolj na osebnem, čustvenem. Kako se je mogoče ravno v debatah, temu izogniti, da držijo kolektiven nivo in ne zapadejo v osebna obračunavanja ali zgodovinsko nepredelana čustva? So čustva v teh primerih zgolj ovira, čeprav kje drugje koristijo? Pomagati brez distance ne moreš, lahko se le potopiš zraven in potem si nekoristen. O tem se sprašujem. Skozi delo in tudi sebe opažam, da je umik eden od načinov, ki se ga veliko poslužujemo v Sloveniji. Posebej se umikajo zadnje čase moški. Iz družin in tudi iz javnega. Umikajo se tudi visoko sposobni, koristni in inteligentni, kar vodi v propad, saj ...

  Zdravstveno osebje se kdaj in kdaj zglasi na terapijo. Kot vsi ostali državljani različnih poklicev, ki si želijo osvoboditi zastoje življenja. Značilnost zdravstvenih delavcev je ta, da veliko govorijo o svojem poklicu, temu namenijo veliko terapevtskega časa, če ne kar celega. Vsaj nekje lahko. S svojim poklicem so pravzaprav mnogokrat povsem prepleteni. O ljudeh, ki k njim prihajajo in o zahtevah, pod katerimi delajo. Pridejo, da rešijo izgorelost, da lahko rešujejo druge še naprej. O poklicu govorijo veliko, ker jim ravno ta veliko pomeni. Običajno njihovi osebni odnosi pridejo šele kasneje, prednost imajo pacienti. To ni značilno za vsak poklic, v običajnih poklicih ljudje govorijo bolj o sebi, družini, osebnih odnosih, ne toliko o samem sistemu. V teh dneh sem večkrat slišala od različnih posameznikov iskrene besede:"Uničili so zdravstvo. Zdravstvo v Sloveniji je uničeno." To me zbode do srca in še čez, saj je zdravje moja velika vrednota. Kaj pa še ostane državi, ko ...

  Za intimo nismo vedno pripravljeni, ni vedno mogoča, saj ni odvisna le od nas. Lahko smo zmožni za njo na sploh, a ne z določenim posameznikom v določenem času. Lahko pa teh kapacitet tudi ni in jih je šele potrebno zgraditi. Pri ženskah nemalokrat opažam, da pri možeh najbolj iščejo intimno besedo ravno takrat, ko so ti najbolj izčrpani ali pa počnejo kakšne svoje opravke. Torej takrat, ko tega ne morejo dobiti. Podobno moški pri ženah spolno intimo. Drug ni vedno tam za nas in zmožen našega vabila. To ne pomeni, da z vabili za vedno prenehamo. To, da ima drug svoje opravke, posebej težko razumejo v narcizem usmerjeni posamezniki (in borderline), ki nosijo v sebi slogan "takoj in zdaj in ves in vedno si tu zame". V intimi ne živimo vedno. Tudi za njo je odmerjen čas. Problem je, če časa za njo sploh ni in ga ni nikjer, takrat ostane odrasel človek povsem podhranjen, razdražljiv, zapuščen in izčrpan.***

  Pomembno pri intimi je, da integrira več delov med seboj, da ne pride do razcepa in da sta dva človeka vsaj približno dovzetna za njo, zrela, odprta. Lahko je eden pobudnik, a če je drug povsem zaprt v resničnosti, ne deluje, saj tako pride do praznjenja in izčrpanosti, namesto plusa na obeh straneh. Intima je redek pojav, ki prinaša plus v obe smeri. Kjer je zaprtost, je tudi odprtost in obratno. Kar zapremo, lahko tudi odpremo. Lahko se zaščitimo in se ob tem ne zapremo povsem. Intima je lahko usmerjena bolj na intelektualno izmenjavo, lahko čustveno ali preko dotikov. Najbolj polna in celostna je, ko poveže vse tri nivoje. Takrat se naše telo v celoti obleče v polnost in zdravilo.***

  Intima je naša hrana, naše vodilo, inspiracija, gorivo za življenje. Potrebuje dva človeka, ki se odpreta za njo in v njej tvegata, pri čemer tudi čuvata drug drugega. Lahko se razvije v varnem okolju včasih neznancev, med terapevtom in klientom, prijatelji, družinskimi člani in partnerji. Njena značilnost je, da nas zdravi, napolni, na nek način oskrbi.

  Rada imam ljubezen, a rada imam tudi ~ rezultat. Zato me prazno leporečenje o socialnih pravicah in etiki večinoma ne prepriča. Menim, da se tovrstne vsebine potrebujejo predvsem ~ dnevno izvajati. Trenutno ne zaznam niti ene same politične stranke, ki bi se bistroumno lotila globinskih težav države za naslednjih 10 let, ne le korekcij. Mogoče, da so kje kakšni utrinki, kaj več ~ za zdaj ~ še nisem prepoznala. Naj me pomlad ~ preseneti ***

  Že nekaj dni navdušeno raziskujem delovanje države Luksemburg s pomočjo umetne inteligence, pri čemer je najboljši del ta, da se lahko pogovarjaš znanstveno v korist prihodnosti, brez ideologij in čustveno nepredelane preteklosti. Luksemburg je majhna država, ki se je v parih letih dvignila v sam vrh kvalitetnega življenja na vseh nivojih (verjetno si to želimo, ne bedo?), tako bi jo lahko vzeli za zgled. Nekaj spoznanj: - birokracije skorajda ne poznajo - nimajo naravnih virov (kot npr. Norveška nafto, pri čemer se ljudje tudi polenijo, ko je vse podarjeno in polno ljudi se prisesa gor), zato so bili primorani ustvarjati in proizvajati sami, skorajda iz nič in pri tem so potrebovali jasna pravila - njihova ureditev je kapitalistična monarhija z zelo močno regulacijo kapitala in z učinkovito socialno državo (kar nima veze s socializmom); to ni divji kapitalizem kot v Ameriki, pri čemer dobiš za posledico veliko kriminala in revščine, ampak reguluran; Luksemburg ima na nek način...

  Leto 2026 in pozdrav tveganju Prevod FB Danijal Hadžovič --- ## Prevod: Mentaliteta nepodjetnosti Eden najglobljih problemov naše družbe ni revščina, niti pomanjkanje virov, niti celo slaba politika. To so simptomi. Bistveni problem je **mentaliteta nepodjetnosti** – globoko zakoreninjena nepripravljenost prevzeti pobudo, odgovornost in tveganje življenja zunaj zgolj preživetja. Pri nas se življenje pogosto zvede na fiziološki minimum: imeti plačo (kakršno koli), spiti kavo, preživeti mesec, prestati sistem. Vse nad tem – ambicija, ideja, vizija, želja, da se nekaj ustvari ali spremeni – se dojema kot nepotrebno valovanje, celo kot nevarnost. Tisti, ki hoče več, takoj postane sumljiv: »Kaj se dela pametnega?«, »Kdo si ti, da bi spreminjal stvari?«, »Bolje bodi tiho, vidiš, kako jo je skupil tisti pred tabo.« To ni naključno. To je naučen refleks. Desetletja so nas trenirali, da je pobuda nekaj, kar pride »od zgoraj«, da je odgovornost kolektivna samo, dokler je treba deliti kriv...