Družbenokritični uvidi

  Na psihoterapiji lahko spremljamo, kako se odvija psihični proces. Na primer to, da je stopnja zrelosti videna po tem, ko lahko odrasel posameznik v svoj pogled dodaja več vidikov, črno belega počasi opušča ali pa ga uporablja le v določenih, skrajnih situacijah, ki zahtevajo ravno to - skrajnost. Obrnjeno skrajnost. Lahko vidimo to, kako se posameznik na eni točki pretirano poveže z jezo in vidi nekaj časa le to, ker je bila ta tako dolgo zatrta. Vidimo tudi to, kako se sčasoma usmeri, če je usmeritev pravilna in umesti v druge izkušnje. Prodornost postane manj razpršena, bolj modra. Vidimo tudi to, kako lahko nekdo iz bivšega razgrajača postane miroljuben, včasih celo vodja, ki zgledno skrbi za red. Ljudje se spreminjamo, nekateri, skrajni se ne, večinoma pa se iz spoznanj učimo. Zrelost je tudi to, da začnemo manjšati pomen temu "kako bi naj bilo" in večati smisel za realnost, torej izbire znotraj mogočega. Hkrati ustvarjaš novo vizijo in ohranjaš tradicionalna znanja, k...

  Moč je nekaj, kar je v tvojih rokah. Mnogokrat tam, ravno v nemoči. To ni nekaj zunaj tebe, v rokah drugega. Kot tudi krivda ni nekaj zunaj tebe, je v tebi, odvisna od tvojega početja, tvojih vrednot. Tvoje so tudi misli, tako svetle kot temne in vsa ostala čustva. To ni nekaj zunanjega, to je tu, v tebi, kot posameznik imaš to, ujelo se je od zunaj, nekoč in zdaj je tu. Tvoje. V tebi. Zato imaš le ti moč to prepoznati, spuščati ali transformirati, vedno znova predelati v hvaležnost, upanje, red, urnik, cilje, sprejemanje. Jaz pa se ravnokar sprašujem, zakaj se želim ta trenutek na petek ukvarjati s tistim, kar mi ne gre, kar želi kritik v meni, ki je tako glasen in se vpikne v eno napako, vidi eno drevo in spregleda cel gozd. Išče napake v neki moji stvari, v mojih dejanjih, ko pa se je poleg tega zgodilo toliko dobrih, učinkovitih stvari, z mojo močjo in dejanji, jaz sem jih nastavila, ustvarila, naredila. Četudi je na koncu odločilo "nekaj večjega", sem stopinje za svojo...

  Kako bi živeli, če bi se odrekli preživetveni mentaliteti? To je včasih eno izmed psihoterapevtskih vprašanj, ki ga sama uporabim, ki um premakne naprej, v alternative. Običajno se takšno življenje, misli kažejo v naslednjo smer. Ne bi te več vodili strahovi, vsaj ne v takšni meri. Vodila te tudi ne bi zaskbljenost. Več prostora bi nastalo za upanje, optimizem, smisel, občutje smešnega, moč, radost, navdih in radovednost. Ne bi šlo toliko za ponos, bolj za splošno, univerzalno zadovoljstvo. Dovolil bi si uživati, brez problema, ko bi bil čas za to in z manj krivde, komu se moraš kot odrasel za to zagovarjati. Hkrati bi čutil polno osebno odgovornost zase, v svojem naročju, poln moči in sposobnosti izbiranja, odločanja. Imel bi presežek energije, tako bi lahko ustvarjal tudi za skupnost. Dosežki, stvaritve drugih bi te pomikale naprej, namesto utapljale v kronični zavisti. Čutil bi, da ti življenje ponuja neskončne ponudbe, darove, ti pa med njimi izbiraš. Posvečal bi se razvoju, ...

  Ko je množica pritisnila na Pilata, da naj vendarle sodi Jezusu, čeprav še sam ni vedel, zakaj bi mu sodil, saj na njem ni našel krivde, mu je sodil vseeno. Sodil mu je pod pritiski množice, ki je niti sam ni razumel, tako kot ni razumel Jezusa, ko mu je ta dejal ~ "Moje kraljestvo ni iz tega sveta." Govoril je o duhovni izkušnji, izkušnji večnega, ki presega ta konkretni svet. In tako je po križanju Jezus vstal, zmagal nad smrtjo, kar je temelj krščanske tradicije. Torej ~ upanje v življenje samo. Velika noč je praznik vstajenja, ne križanja in trpljenja. Ena klientka mi je nekoč dejala, da je prišla, ker se ji je zdelo, da je ne bom obremenjevala z vero (kar je počela mama) in druga, ker sem se ji zdela verna (kar njena mama ni bila). Tako subjektivno pa vstopajo posamezniki do vrat drugih tudi zunaj terapevtske sobe. Polni predpostavk, transferja, projekcij o tem, kakšen je drug, kaj se bo zgodilo ali kakšen odziv bi se naj zgodil (in nemalokrat se res zgodi ta, ki je za...

  "Ugotovil sem, da ima sodobni človek neizrekljiv odpor do tradicionalnih mnenj in podedovanih resnic. Je nekakšen boljševik, za katerega so vsi duhovni standardi in oblike preteklosti izgubile veljavo in ki želi eksperimentirati s svetom duhovnosti, kakor so boljševiki z gospodarstvom." (Jung 1933; Sodobni človek išče dušo) Včasih grem na sveta območja in tam doživim izkustvo vere, veličino duhovnega. Dokler ne začnem razumsko analizirati. Potem je zame maša prekinjena, lahko celo končana. Vera zahteva vero, prepuščanje, temu so namenjeni sveti prostori. V svetih prostorih pa sem včasih tudi impresionirana, kako bogato, nekoliko bolj tradicionalno pripovedujejo o psihoterapevtskih izkustvih. "Eno je vedeti, ki je stvar uma, razuma in drugo vprašanje je ali imate izkušnjo, izkustvo? Izkusiti ne moreš samo s pametjo, intelektom." (duhovnik Tadej Linasi) Skozi krščansko religijo mi je vse bližje koncept odpuščanja, do katerega na področju psihoterapije ostajamo zadrž...

  "Teologija zahteva vero, vere pa ni mogoče izsiliti; v najresničnejšem pomenu je dar in milost. Sodobniki moramo nujno znova odkriti duhovno življenje ~ moramo ga na novo doživeti. Človek je vedno in povsod spontano razvijal religiozne oblike izražanja, človeško dušo so od nekdaj prežemali religiozni občutki in ideje." (Jung 1933; Sodobni človek išče dušo) Moje misli so le košček vseh glasov in kanal drugih kanalov, ki pišejo skozi mene. Danes bom pisala te misli, pisale se bodo same in ne vem še kakšne bodo, saj se bodo sproti izumljale. Ko pišem in delam, ne bežim. Ravno obratno. Takrat sem najbližje sebi, svoji temi in hkrati veri, v najčistejši obliki prisotnega, ki zame obstaja. Skozi en način me odpelje onkraj, vse od korenin do neba, a me hkrati dela navzočo in na drug način ravno sebe presegam. Včasih takšna stanja opisujejo tudi umetniki, mistiki, znanstveniki. Pravzaprav ne gre toliko za področje dela, kot notranji stik. Tudi ne gre za vloge, ki jih v odraslosti p...

  Želim vam plemenite, poglobljene praznike, z obilo duševnega miru in hvaležnosti za vse, kar imate in vam je bilo v življenju dano. Zase spoznavam, da mi ravno skrbno posvečanje darovom, poklicanosti in duh tradicije iz dneva v dan več pomenita. Moja vera skozi praznike se včasih kaže tudi skozi način, kot je spodaj zapisan zapis. Če bi si izbrala en sam poklic na celem svetu, bi si izbrala točno tega, ki ga počnem. "Ob veliki noči vam iz srca želim mirne, tople in svetle praznike, polne upanja in notranjega miru. Hvala vam za vso podporo, razumevanje in varnost, ki mi jo nudite skozi najine pogovore. Vaša prisotnost in način dela mi res veliko pomenita in sem iskreno hvaležna za vse, kar skupaj gradiva. Želim vam veliko lepih trenutkov, osebnega zadovoljstva ter še naprej veliko moči pri vašem pomembnem delu." (zapis klientke)

  Brez očetov z dušo sta razum in ideologija edina vodnika v naši družbi. Trpimo, saj kot skupnost nimamo očeta. Nimamo jasnih smernic narodovega razvoja; poredki uživajo koristi bogatega gospodarstva, malo je ljudi z visoko moralo, z občutkom za skupnost in zakonitost; ne podajamo se na odiseje, ker imamo raje trdna tla prepričanj in ideologij. Odpluti na morje pomeni tvegati varnost, pa čeprav je to nevarno potovanje edina pot, ki vodi k očetu. (Thomas Moore)

  Včasih ljudje še kar verjamejo tistim, ki jim ni za verjeti. Verjamejo tam, kjer se jim neštetokrat potrdi laž. Sladka je, lahkotna na otip in lepo se sliši. Verjamejo tam, kjer se dejstva nikoli ne naravnajo na besede, kjer je zanesljivost nemogoča. Kjer so edino, kar ti ostane, surove številke, saj je vsebina že davno pokopana. Čakajo in čakajo. Kot so čakali očeta ali mater, da bo nekega dne nekaj drugače. Da bo izrečena tista prava beseda. Čakajo s čustvi. Na možnost za dialog. A tega nikoli ni, trpljenje pa se veča, ker trpljenje je med drugimi velik razkorak med "idealom" in "realnostjo". Med tem, kako "bi naj bilo" in kako "je zares". Čakajo in čakajo, na odrešenje od avtoritet, voditeljev. Od oseb z narcistično osebnostno motnjo, od oseb, ki patološko lažejo in se nikoli ne spremenijo. Čakajo in čakajo, na nepravih mestih, v pekarni iščejo ananas in v hladilniku ogenj. Dan za dnem. Čakanje je lahko neskončno. Pričakovanja nerealna, opeč...

 

 

  Politične ureditve poglobljeno zanimajo le nekatere. Mnogi ljudje, upam si reči večina, se za politična, družbena ozadja ne interesira. To je razumljivo, saj je v odprti družbi zares zahtevno, "da se moraš spoznati - kar na vse". Voliti gredo vseeno. Veliko objav je bilo zadnje dni, "pejte volt". Jaz menim ravno obratno. Če te politika ne interesira, ne razmišljaš, se želiš odločati o prihodnosti države na podlagi čustev, všečnosti, videza, "kulta osebnosti", dezinformacij, ne integriraš različne vidike v svoj vidik, si malo prebral o naprednih državah in se malo pogovarjal, kako tam delujejo, malo o socialno tržnem modelu, pomenu neodvisnih institucij, je najbolj odgovorno, da prepustiš drugim in ostaneš na toplem doma. Na primer spodnja slika. Dragi upokojenci. Vaše božičnice vam ni dal voditelj, ker se tudi njegova plača napaja iz gospodarstva. Prav tako se tam napajajo socialne pravice in plača javnega sektorja, tudi zdravstvo, ki potrebuje delovati ...

  V teh dneh opažam škodljivo propagando, da me zmrazi do kosti. Več teh. Čutim moralno dolžnost, da osveščam, čeprav je tako občutljiv čas, da bi se tudi sama najraje skrila. Drži, da je sodobni človek nekoliko odtujen, izpraznjen človek, z mnogimi duševnimi, depresivnimi stanji in mnogokrat v pomanjkanju smisla, vere. A to se ne rešuje na način, da se začne "romantizirati revščino", kako so revni srečni, ampak z drugimi pristopi, na primer spodbujanje ustvarjanja, iskati duhovno, duševno moč v sebi ali na krajih, ki so za to primerni. Izguba dohodka in materialne varnosti slabo duševno stanje le še poglobi. Imeti IN biti je lahko povezano. Ko klienti dobijo boljša delovna mesta, napredujejo, se osamosvajajo, to doprinaša tudi psihičnemu zdravju. Eksperimentiranje z revščino se lahko greš, ko imaš dovolj, veliko virov in potem greš na lastno izbiro v minimalizem ali postaneš "prostovoljni dobrotnik". Nekoč mi je rekla sogovornica, humanitaren je lahko le milijonar...

  V teh dneh opažam škodljivo propagando, da me zmrazi do kosti. Več teh. Čutim moralno dolžnost, da osveščam, čeprav je tako občutljiv čas, da bi se tudi sama najraje skrila. Drži, da je sodobni človek nekoliko odtujen, izpraznjen človek, z mnogimi duševnimi, depresivnimi stanji in mnogokrat v pomanjkanju smisla, vere. A to se ne rešuje na način, da se začne "romantizirati revščino", kako so revni srečni, ampak z drugimi pristopi, na primer spodbujanje ustvarjanja, iskati duhovno, duševno moč v sebi ali na krajih, ki so za to primerni. Izguba dohodka in materialne varnosti slabo duševno stanje le še poglobi. Imeti IN biti je lahko povezano. Ko klienti dobijo boljša delovna mesta, napredujejo, se osamosvajajo, to doprinaša tudi psihičnemu zdravju. Eksperimentiranje z revščino se lahko greš, ko imaš dovolj, veliko virov in potem greš na lastno izbiro v minimalizem ali postaneš "prostovoljni dobrotnik". Nekoč mi je rekla sogovornica, humanitaren je lahko le milijonar...

  Jutranjo kavo spijem z zdravjem, s hvaležnostjo, z užitkom in počasi. Vsake toliko sem negotova v negotovem svetu in kljub temu se vedno znova oprimem vere in stabilnosti v sebi. Ko me drugi žalijo in napadajo, napnem vse moči, da ne žalim nazaj, čeprav bi tudi jaz rada to počela. Osebne stiske, temo in svoje zlome dodobra poznam. Niso mi tujci in vse manj so moji sovražniki. Ko delam terapijo, se čas ustavi, takrat se zdi, da je na voljo ves čas in se nikomur nikamor ne mudi, čeprav še isti čas svet drvi naprej. V bližnjice ne verjamem. Ko berem knjigo, se trudim brati zbrano in počasi, včasih počasi kot polž. Ko pišem, piše ono iz mene, na všečnost drugim in sveta povsem pozabim. Ko se nečesa lotim, se rada lotim vztrajno, srčno in z vsem bitom. Ko razmišljam, mislim globoko in precizno, razmišljanje je zame dragocen čas. Hodim na enainisti hrib in ta me ne dolgočasi, na vrhu se vedno z molitvijo in z vsem mirom ustavim, čeprav navzgor hitim. Hvaležnost mi postaja bolj in bolj ...

  En del mene bi pisal o terapevtskih utrinkih, ti so bolj obvladljivi in prijetni, a te raje izvajam tam, na mestu. Ko na primer ljudje prvič ugledajo življenje, ob težki zdravstveni diagnozi, se v njih prebudi borba, štetje minute, hvaležnost za vsakdanje darove. Običajen človek želi živeti, dobro delati, imeti zdravje in energijo za družinske člane, kaj ustvariti in imeti popoldanski mir. Živeti v funkcionalni državi, ostalo pa si priskrbeti samostojno. Človek kot posameznik želi živeti, včasih preživeti. Potem pa odprem novice. Najbolj me zmrazi manjko pravil in pravne države. To pa je le nekaj kar posameznik ne zmore sam. Kjer je vpet v okolico, hoče ali noče, z javno institucijo se slej kot prej sreča. Bodisi šolsko, zdravstveno ali pa s policistom na cesti. In ne moreš se kar pretvarjati, da deluje, ko pa neka notranja sila šepeta drugače. Potem preberem še halucinacijo, da živimo v turbokapitalizmu. Kdor se je kdajkoli pogovarjal z nekom, ki dela ali živi v Ameriki, ve, da...

  Thomas Sowell je izjemen mislec, čisto preveč spregledan, odkrila sem ga šele nekaj časa nazaj. Neodvisen in pošten. Genialen! Odličen dokumentarec za naš čas. -"You were a Marxist at the time in your life. What was your wake-up to what was wrong with that line of thinking?" ~"Ummm...facts."

  Kaj pa, če bi kakšno rekli o krhkih delih vseh nas. In o ~ žalosti? Kako je gledati domovino, ki jo imaš rad, ta pa propada pred tvojimi očmi? Izgublja ponos, dostojanstvo, pravila, zgled, spoštovanje. Nemočen si, rad bi imel večjo moč, a se vedno znova ujameš, kako je nimaš. In kako se potrebuješ zadovoljiti ravno z nemočjo. Tam nekje je še jeza. Jeza in žalost hkrati, sta kot izmeničen tok, ki se pretaka, enkrat jasno, drugič megleno, ne veš točno, katera je na vrsti. Mogoče žalost. Žalost utripa, da se nekaj dragocenega izgublja, jeza sporoča, da to ne bi smelo biti tako. Potem odpreš spet novo novico o državi. Pa saj že v državi ni konca, ko bi se vsaj ta uspela zaščititi pred samo seboj, kaj šele svet. Mogoče je to ta nemir, ki ne dopušča žalosti, ki se želi izliti. Potem pa gredo ljudje v boj, v razkol, mogoče ravno zaradi neuslišane ~ žalosti. Nekaj dni nazaj sem imela zelo žalostno terapevtsko uro. Solz klientke je bilo za izvoz. Na koncu ure pa se je rodilo ~ upanje.***

  Meni pa se dopade Rdeča knjiga. Ker je bogata v besedilu, psihološkem znanju, širini človeka in resničnih globinah. K njej se vračam znova in znova. "Ne morem prenašati ne sužnjev in ne gospodarjev. Hrepenim po ljudeh." (Jung, Rdeča knjiga) Tole je nekoliko zahteven miselni tekst. Misli šele razvijam. V teh političnih dneh opažam pojav, ki ga bom poimenovala "abstraktna superiornost". Gre za politične pritiske vesti okoli socialne pravičnosti in čustev. V resnici je precej podlo, polno zavisti in prezira, izpade pa ravno obratno, saj je zapakirano v "bonbončke". To izgleda tako, da resnicoljubno izpostaviš kritične misli na razne kampanije - ki so "pod pretvezo svobode ali socialne pravičnosti" (ki v resnici razdirajo narod, na primer po spolu). Nazaj pa se odzovejo ljudje z "moralno superiornostjo" in "abstraktnim aktivizmom", čeprav ta ne temelji na dosežkih ali rezultatih, ne delajo z ljudmi realno, na primer, da ne rečem...

  "Vsak mora nositi svoje breme. Kdor drugim naloži breme, je njihov suženj. Naj ne bo nikomur pretežko nositi samega sebe." (Jung, Rdeča knjiga) Ob koncu dneva za dan žena sem ugotovila, da me ideje o enakosti vse bolj utrjujajo. Enakost po spolu, ta mi je naporna iz dneva v dan bolj. Kakšne ženske pravice si še naj izmislim, da bom bolj enaka? S kom sploh? Oziroma bolj ~ oddaljena, od sebe? Enakost po dohodku. Enakost po tem in onem. Zakaj bi sploh morala biti s kom enaka in se s tem bremeniti? Od kje ta ideja? Razen enakost pred zakonom, ta se mi zdi bistvena, a v naši državi ravno ta ne deluje. V resnici nisi z nikomer enak, vedno bo nekdo "nad teboj in hkrati drug pod", v nečem "več" in v drugem "manj". Nikoli ne boš z nikomer enak, še sam s seboj ne. Razlike, tenzije so tudi pogon družbe, pogon za napredek, vzor in nekdo boljši te požene naprej. Ljudje smo in sodelovalni in tekmovalni, eno nas povezuje, pomirja, drugo nas dela igrive, zagn...