"Romantizirati" revščino je škodljivo

 

V teh dneh opažam škodljivo propagando, da me zmrazi do kosti. Več teh. Čutim moralno dolžnost, da osveščam, čeprav je tako občutljiv čas, da bi se tudi sama najraje skrila.

Drži, da je sodobni človek nekoliko odtujen, izpraznjen človek, z mnogimi duševnimi, depresivnimi stanji in mnogokrat v pomanjkanju smisla, vere. A to se ne rešuje na način, da se začne "romantizirati revščino", kako so revni srečni, ampak z drugimi pristopi, na primer spodbujanje ustvarjanja, iskati duhovno, duševno moč v sebi ali na krajih, ki so za to primerni. Izguba dohodka in materialne varnosti slabo duševno stanje le še poglobi. Imeti IN biti je lahko povezano. Ko klienti dobijo boljša delovna mesta, napredujejo, se osamosvajajo, to doprinaša tudi psihičnemu zdravju. Eksperimentiranje z revščino se lahko greš, ko imaš dovolj, veliko virov in potem greš na lastno izbiro v minimalizem ali postaneš "prostovoljni dobrotnik". Nekoč mi je rekla sogovornica, humanitaren je lahko le milijonar. Kot študentka sem še bila zelo v humanitarnem idealizmu, ji nisem verjela, danes mi postaja jasno, kaj mi je sporočala. Revščine in gledanja v zid si v državi zagotovo ne želim, ne zase, ne za druge.

Zmrazi me ob misli, da bi zdaj povrhu vsega romantizirali še revščino, ker so otroci v "Afriki ful srečni, pa nimajo ničesar". Misliš, da če se ti otroško nasmehnejo, da so srečni? Kdorkoli je kdajkoli videl revščino na blizu, sama sem jo v kakšni revni državi, tudi pri delu z brezdomci, še bolj pa v begunskih taboriščih kot študentka prostovoljka, ve, kaj vse revščina prinese. Bolezni, bedo, nerazvojno, preživetveno mentaliteto, hude oblike nasilja nad ženskami, zlorabe, grabljenje za drobtinice, nekulturno stanje, mafijo in odpoved pravil. Od begunskih taborišč, ki sem jih videla od blizu, me še danes zmrazi od posredne travme, kljub hvaležnosti posameznikov in spremljanju človeške moči ob vseh izgubah. Namesto, da bi strmeli k razvoju, kvaliteti, napredku, se sedaj propaganda usmerja v res škodljive miselne paradigme.

Revščina je najslabše stanje, ki si ga lahko zamislimo v državi. Zato bom ponovno zagovarjala modele urejenega kapitalizma, s pravno državo, ki niso popolni modeli, a daleč najbolj primerni za realno življenje, izbire in priložnosti, kjer niso vsi enaki, imajo pa vsi več kot dovolj. Realni argumenti: Luksemburg, Nova Zelandija, Nizozemska, Švica. V revne države pa je mogoče iti na potovanje, če koga to vleče, tam spoznavati tujo kulturo, postati prostovoljec in hkrati s tem biti konkreten, koristen aktivist, ne abstrakten. In to lahko ponovno počnejo le državljani priskrbljenega sveta.***