Družbenokritični uvidi

  Hvaležna bi bila za več "Brodnjakov" v družbi, da bom socialno priskrbljena, moji sodržavljani pa tudi. Še nikoli nisem prebrala kakšne zahvale družboslovcev v smislu ~"Hvala gospodarstvo, da ustvarjate denar na trgu za naše plače, da lahko mi z visokimi plačami udobno mislimo o solidarni družbi." Zadnje čase pa preberem najboljše analize matematikov in drugih naravoslovcev, o družbi in rešitvah za njo, kar je po svoje žalostno, saj to ni njihova naloga. Družboslovje stagnira? Kaj se dogaja? No, pa da ne kritiziram drugih, samo to bi bilo premalo produktivno, se bom zahvalila kar jaz, kroženju slovenske družbe. Hvala uspešni podjetniki in gospodarstveniki, ki vzdržujete "mati državo", da v njej lahko deluje socialna varnost in drugi filozofirajo. Upam, da dobro mislijo in filozofirajo, ker filozofija je v resnici pomembna panoga države. Da sta gospodarstvo in matematika najpomembnejša v državi, je bilo pa jasno že Platonu. (1. Tocka!) Hvala zdravstveniko...

  "To ni bila izbira razuma, temveč globoka odločitev duše." (Nikola Tesla) Še vedno zasledim zapise o tehnologiji in socialnih omrežij v smeri ~ "Kaj če bi bili brez, kako nazaj, internet škodi, a sploh zdržimo brez, itd." Za hip se ustavim in prepoznam svoje misli, ki mi šepetajo, kako neproduktivna so tovrstna izhodišča, ko pa bomo čez 5,10 let vsi vpleteni v tehnološki svet. Ob tem se zavem, da ne škodi internet, ampak odnos do njega, torej, simbolno ~ odnos do samega sebe. Pojavijo se mi vprašanja usmerjena v prihodnost. Kakšna besedila lahko pišemo? Komentarje? Kako lahko osveščamo ~ jaz namreč ravno to rada počnem, skrbno ločujem zrno od plevela in iščem novice, ki jih prepoznam kot koristne, dobre? Kako se naučiti samo(obvladanja)? Kako ravno po spletu širiti višjo energijo, dimenzijo? Sprovocirati ideje? Zamisli? Saj je vendar temu bil prvotno namenjen internet ~ povezovanju znanja in človeškemu napredku? Humor? Družbeno kritični humor? Se povezati v pozit...

  Oprosti si, ko nisi znal, čeprav si želel znati. Oprosti si zmote, ko nisi vedel, prav zaradi teh pekočih izkušenj danes veš. Oprosti si besede, ki so deževale na nepravih mestih in niso uzrle luči. Oprosti si kup napačnih odločitev, ki jim nisi bil kos, čeprav si dal vse od sebe. Oprosti si nadutosti, ko izgubil si kompas pred seboj. Dal si, kar si nekoč vedel in znal. Včasih zgrešil, drugič pozabil, spregledal, mogoče ranil in zbesnel. Oprosti si vse to, krivda te bo pokopala. Krivda ni pot svetilnika, je mnogokrat zgolj odveč, tvoj star spomin, ki ti jemlje sodobno energijo, s katero bi lahko ustvarjal novega človeka in nov svet. Oprosti si vse to, da te lahko doleti komet optimizma, pozitivnih sodelovanj, te zaobjame blažena ljubezen do sebe in bližnjih, pogum, ki te naravno kliče in novi koraki, ki tečejo naprej. Včasih se plazijo, drugič hodijo, kdaj ponižno pokleknejo in naslednjič poletijo. Ko delaš skozi svojo naravo, ne more biti nič narobe. Takrat le deluješ. Oprosti s...

 

  Moja izkušnja ~ biti na trgu je zame svojevrsten odrasel in zdrav užitek, čeprav je ravno tukaj polno ovir. Zakaj vidim kapitalizem in delati na trgu nedvomno kot bolj zrelo pozicijo, samo po sebi avtonomno? Ker sem sama presedlala iz javnega sektorja nekaj let nazaj, lahko še toliko bolj prepoznam razliko: ~ na trgu si definitivno bolj motiviran, zagnan, ustrezno nagrajen in to je svojevrsten užitek, ponuja se več izzivov, darov, priložnosti ~ tukaj doživljam manj "moralno svetniškega sijaja", kar je osvobajajoče in hkrati več realnega ~ pri delu čutim neprimerno več učinka, kar me dela avtomatsko bolj zadovoljno ~ odraslo se naučiš prenašati zavrnitve, greš in se izpostaviš, pa saj ne veš, če bo šlo, pa vseeno greš, ohranjaš neko nadvero, tudi, ko te zavračajo, s tem preraščaš infantilno držo "samoumevno mi pripada" ~ kapitalizem je pravzaprav učenje porazov, ranljivosti, tveganja, ne pa perfekcionizma, kot mislijo nekateri in ko delaš na tem, si vse bolj svobod...

  "Socialisti sprašujejo psihiatre, zakaj ne volimo več socialistov" (mladina) Jaz imam kar nekaj stika z mladimi odraslimi. Nekateri so že precej osebno odgovorni, imajo smisel za individualno odgovornost (starejša generacija "mož je kriv", mlajši "rabim pri sebi kaj predelati"), še terapijo si samostojno plačajo. Načeloma redno prihajajo, se držijo dogovorov, terapevtsko napredujejo, zelo so dovzetni za psihični razvoj, vzpostavljajo odnose, se trudijo, izdelujejo aplikacije, služijo denar. Rabijo pa priložnost stanovanj, ne varne službe. Zanima jih samostojno delo, nekatere tudi zdravstvo, poučevanje, obrtništvo in stalni odnosi. Včasih sem prav ganjena in ponosna, ko jih spremljam. Eni se šolajo, drugi do neke mere in se znajdejo drugače. Nekateri so zelo ambiciozni, zagnani in prav je tako za mlada leta! Problem pa je tam, kjer ni bila vzpostavljena osnovna disciplina. Tam je terapevtsko, vzgojno težko delati, bi najprej potrebovali kakšne "vojsk...

  Fizična separacija čustvena socializacijska identitetna ekonomska in stanovanjska! Čustvena separacija (odpoved simbiozi) se zgodi že v zgodnjem otroštvu (naj bi se). Če se ne, se lahko uspešno predeluje na psihoterapiji. Odraslost pa pomeni še stanovanjska in ekonomska neodvisnost. Kdor v naši državi zanika, ignorira pomen ekonomije, ni prešel v odraslost! Mladi v naši državi pa nujno potrebujejo priložnost stanovanj (ne zastonjkarstva, ampak PRILOŽNOSTI!). Te teme me res frustrirajo. Ko mladim psihoterapevtsko pomagaš, da se okrepijo in odletijo iz toksičnih gnezd, potem pa nimajo kam. Mladi ne potrebujejo "javnih zavodov in skupnih prostorov", ampak priložnosti stanovanj, preden bodo vsi sposobni odleteli v tujino! Kdo bo pa potem plačeval penzije? Narod se stara, sem ravno prebirala statistiko in še bolj se bo. Leta 2018 so osebe nad 65let bile v cca 19%, leta 2055 pa bodo v 32% (skoraj tretjina populacije)! Zraven pa še mimogrede preberem, da gre 10% denarja od zdravs...

  Včasih je čas, da se osamosvojiš tudi od "intelektualnega očeta", nekoga, učitelja, ki te je vodil v znanju. Lahko ga prerasteš, brez strahu, kot lahko tudi svoje starše. Prav je tako. Sprašujem se o Sloveniji. Kadarkoli odprem kakšen članek, družboslovni, berem podobno. Kot bi brala enoumje, potem se spomnim, da sem družboslovno "raznolikost", ki to ni bila, doživela tudi sama. Želela sem misliti naprej, neodvisno in to me žene še danes. Včasih mi ravno to tudi škodi, saj slovenska mentaliteta zahteva kolektivno pripadnost, ki mnogokrat pomeni ~ enoumje. Berem na primer tole ~ Vpetost v ideal socializma (čeprav nikjer ne deluje v praksi), hkrati pa zelo enostransko kritičnost do kapitalizma, čeprav se ravno ta kaže kot najbolj optimalen sistemsko zgodovinski princip pravičnega in spodbudnega (daleč od idealnega, seveda) za dovolj veliko posameznikov države, sploh srednji razred. Polno je ljudi, ki dobro in kvalitetno živijo, ravno v kapitalističnih ureditvah. Edi...

  Delo, ki nas izpolnjuje, ustvarjalna razmerja, osebna moč, pogum in rešitev simptomov so darovi duše. Veliki renesančni misleci so se neprestano trudili preseči dualizem, usklajevati medicino in magijo, religijo in filozofijo, vsakodnevno življenje in meditacijo, staro modrost in najnovejša odkritja, izume. Duhovno življenje je nujno za psihično zdravje, čeprav je pretirana in neprizemljena duhovnost lahko tudi nevarna. Psihologijo in duhovnost moramo videti kot celoto. Proučevanje renesančne psihologije in filozofije, mitologije, domišljijsko vnašanje v najobičajnejše zadeve lahko pomaga pri psihoterapevtskem delu. Jung, zdravilec duše, je dejal, da se vsaka psihološka težava pravzaprav dotika religije. (Povz. po knjigi Nega duše, Thomas Moore)