Slovenija in individualizem ~ posameznik ne obstaja?

 

Včasih je čas, da se osamosvojiš tudi od "intelektualnega očeta", nekoga, učitelja, ki te je vodil v znanju. Lahko ga prerasteš, brez strahu, kot lahko tudi svoje starše. Prav je tako.

Sprašujem se o Sloveniji. Kadarkoli odprem kakšen članek, družboslovni, berem podobno. Kot bi brala enoumje, potem se spomnim, da sem družboslovno "raznolikost", ki to ni bila, doživela tudi sama. Želela sem misliti naprej, neodvisno in to me žene še danes. Včasih mi ravno to tudi škodi, saj slovenska mentaliteta zahteva kolektivno pripadnost, ki mnogokrat pomeni ~ enoumje.

Berem na primer tole ~ Vpetost v ideal socializma (čeprav nikjer ne deluje v praksi), hkrati pa zelo enostransko kritičnost do kapitalizma, čeprav se ravno ta kaže kot najbolj optimalen sistemsko zgodovinski princip pravičnega in spodbudnega (daleč od idealnega, seveda) za dovolj veliko posameznikov države, sploh srednji razred. Polno je ljudi, ki dobro in kvalitetno živijo, ravno v kapitalističnih ureditvah. Edini sistem, kjer se prodaja, namesto krade in ki premore mnogo izbir, predvsem za ženske (neprimerljivo boljši časi priložnosti kot za mojo babico, da ne rečem prababico še nazaj). Edini sistem, ki priznava posameznika in njegovo misel! Ob tem me prešine misel ~ Prikrit pohlep? Ne vem. Ne spomnim se, da bi kdaj zaznala zahvalo o tem krožnem principu družbe, večinoma kritiziranje menedžerjev in uspešnih, kot bi bili homogena, pokvarjena skupina. Ker se sama družim z zelo raznolikimi ljudmi, tudi po političnih, zaposlitvenih in statusnih prepričanjij, mi je jasno, da to ni tako. Ali pa počasi spoznavam, da to ni tako.

Druga tema je individualizem in hiperkapitalizem, ki pri nas sploh ne obstajata, sta blaga, v majhnem obsegu.

Slovenija nima težav z individualizmom, ta je oddaljen, ampak s kolektivizmom!

Bolj kot je družba v preživetju (Balkan), bolj je odvisniška, kolektivistična (mnogokrat "pod prisilo"). Bolj kot je svobodna, višjega standarda, bolj je mogoča izbira in posameznik. In hkratna večja zahteva po veščini osebnih meja, treniranju zavesti in individualne odgovornosti, saj je ta drža bolj odrasla. Individualna odgovornost pa je v Sloveniji nizka, ker je država kolektivizma ~ "drug je kriv in hkrati nihče"!

Na terapiji klienti redko govorijo "kako si želijo druženja in skupnih prostorov", bolj subtilno sporočajo, kako si želijo pravice in časa do miru, tišine, da lahko kaj pri sebi razmislijo in po intimnih, pristnih odnosih. V Sloveniji so pozamezniki obdani s sorodstvom, prijatelji, sodelavci in to jih nemalokrat duši.

Skupnost ima smisel, v kolikor je izbira. Izbira posameznika.

Sposobnost prenašati sebe in svojo samoto je eden zadnjih "zdravilnih" ciljev. Takšen človek si ne odvzame življenja, ker je poln duhovnega naboja.

Lacan je pisal o "neustrašnem govoru" kot zdravilu. Govoru - posameznika. Thomas Moore pa razmišljal, da bi raje namesto "prisiljenih skupnih prostorov" začeli uvajati ne-skupne prostore, tudi v službah, kjer lahko zaposleni kaj v miru razmisli, meditira, začuti svoj glas, se po svoji odrasli izbiri umakne. In tako ponovno vrne nazaj med druge posameznike. Z nekaterimi, redkimi blizu, v gnezdo in z drugimi na distanci.***