Aleluja - slava življenju!

 

Ko je množica pritisnila na Pilata, da naj vendarle sodi Jezusu, čeprav še sam ni vedel, zakaj bi mu sodil, saj na njem ni našel krivde, mu je sodil vseeno. Sodil mu je pod pritiski množice, ki je niti sam ni razumel, tako kot ni razumel Jezusa, ko mu je ta dejal ~ "Moje kraljestvo ni iz tega sveta."

Govoril je o duhovni izkušnji, izkušnji večnega, ki presega ta konkretni svet. In tako je po križanju Jezus vstal, zmagal nad smrtjo, kar je temelj krščanske tradicije. Torej ~ upanje v življenje samo. Velika noč je praznik vstajenja, ne križanja in trpljenja.

Ena klientka mi je nekoč dejala, da je prišla, ker se ji je zdelo, da je ne bom obremenjevala z vero (kar je počela mama) in druga, ker sem se ji zdela verna (kar njena mama ni bila). Tako subjektivno pa vstopajo posamezniki do vrat drugih tudi zunaj terapevtske sobe.

Polni predpostavk, transferja, projekcij o tem, kakšen je drug, kaj se bo zgodilo ali kakšen odziv bi se naj zgodil (in nemalokrat se res zgodi ta, ki je zapisan v nezavednem). Nezavedno "vedno ve", še preden je zavesti karkoli jasno. Ve tudi o naši religiji, ki jo lahko zavračamo, lahko pa tudi spoznavno raziskujemo.

Na psihoterapiji mi je zanimivo to, kako imam z vsakim klientom povsem drugačen psihoterapevtski odnos, kot kakšen več ali manj nevtralen kameleon, iz ure v uro. Ker odnos v resnici zapisuje klient, saj je to njegov prostor, prinaša svoje vzorce in ravno ti se začnejo slej kot prej kazati tudi na urah, če se ure ponavljajo in trajajo dlje časa. Razlika je le ta, da terapevt to precizno opazi (črno pego terapevta pa opazi supervizor), običajno nagovori in tako se začne popravilna izkušnja, ki se z utrjevanjem zapiše v telo. Mogoč je pogovor, spraviti vsebino v simbol, v besede in tako vsebina izgubi težo, včasih lahko huda travma postane le plastičen spomin, kot vsi drugi.

Uvid je premalo, zato je potrebna izkušnja. In nato predelava, ponavljanje. In vera ~ dveh.

Slava življenju! V vseh njegovih oblikah, ko smo hvaležni in nas hkrati frustrira, ko ljubimo drugega in svoje delo, ki od nas hkrati zahteva odgovornost, meje in napore, ko smo samozavestni in v drugem delčku nemočni, ranljivi, ko zremo svoje sebične sence in smo hkrati paradoksno v občutenju globoke vere.

Slava življenju! Jaz pa že komaj čakam, da z vami v prihodnjih dneh delim naslednje zapiske ~ kako veš, da si po mnogih letih sedenja v svoji bolečini in terapevtskem delu na sebi prešel v "healing" level, ki se mnogokrat kaže subtilno, brez večje drame, skozi nianse, ki so očem nevidne.***