Integracija kvalitete v preživetveno mentalteto

 


Kako bi živeli, če bi se odrekli preživetveni mentaliteti?
To je včasih eno izmed psihoterapevtskih vprašanj, ki ga sama uporabim, ki um premakne naprej, v alternative. Običajno se takšno življenje, misli kažejo v naslednjo smer.
Ne bi te več vodili strahovi, vsaj ne v takšni meri. Vodila te tudi ne bi zaskbljenost. Več prostora bi nastalo za upanje, optimizem, smisel, občutje smešnega, moč, radost, navdih in radovednost. Ne bi šlo toliko za ponos, bolj za splošno, univerzalno zadovoljstvo.
Dovolil bi si uživati, brez problema, ko bi bil čas za to in z manj krivde, komu se moraš kot odrasel za to zagovarjati. Hkrati bi čutil polno osebno odgovornost zase, v svojem naročju, poln moči in sposobnosti izbiranja, odločanja. Imel bi presežek energije, tako bi lahko ustvarjal tudi za skupnost. Dosežki, stvaritve drugih bi te pomikale naprej, namesto utapljale v kronični zavisti. Čutil bi, da ti življenje ponuja neskončne ponudbe, darove, ti pa med njimi izbiraš. Posvečal bi se razvoju, na področjih, ki so res del tebe. Mogoče si si vedno želel plesati, pa ni bilo mogoče. Ali pa se posvetiti športu ali kakšnemu ročnemu delu. Mogoče proučevanju naravoslovja ali izdelovanju gradbenih stvaritev. Svojih misli ne bi zapravljal za vrtenje v istem krogu, za slabo voljo po več tednov skupaj, za to, da te vsaka malenkost iztiri za več dni, ne le nekaj minut ali ur. Ne bi se pustil izčrpavati. Ne bi se več zatikal, saj bi cenil sebe, svoj čas, energijo, svoje talente in znanje. V odnose in družinsko gnezdo bi vstopal poln hvaležnosti, zavesti, navdiha, namesto jeze, strahov in bolečine. Podal bi se na odisejo, z močjo in ranljivostjo v sebi, odprle bi se ti alternative, ki jih preživetveno bivanje ne pozna. Sprejemal bi svoje napake in konflikte kot poseben dar, iz katerega se lahko učiš o novih spoznanjih. Prav tako bi znal boljše gospodariti, upravljati z denarjem, ker bi čutil, da si zaslužiš, bi tudi zaslužil. Odnosi bi izvirali iz želje, polnosti, zaveze, duhovnosti, namesto iz odvisnosti. Potrpežljiv bi bil, namesto zatrt v zavori. Ne bi več iskal potrditev tam zunaj, saj bi znal samega sebe nagraditi, se povezovati iz pristne želje.
S takšno držo bi dvigal, podpiral tudi druge. Počasi, korak za korakom, iz dneva v dan. V svoje preživetje bi integriral višja čustva, kvaliteto življenja. Tako bi se ti bivanje širilo, predvsem pa bi končno čutil ~ njegovo ~ vrednost.***

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Načelo realnosti

Visoka, nerealna pričakovanja lahko potolažijo le laži

Ureditev države narekuje prihodnost posameznika. In obratno