Vstajenje - skozi tradicijo v neznano

 

"Teologija zahteva vero, vere pa ni mogoče izsiliti; v najresničnejšem pomenu je dar in milost. Sodobniki moramo nujno znova odkriti duhovno življenje ~ moramo ga na novo doživeti. Človek je vedno in povsod spontano razvijal religiozne oblike izražanja, človeško dušo so od nekdaj prežemali religiozni občutki in ideje." (Jung 1933; Sodobni človek išče dušo)

Moje misli so le košček vseh glasov in kanal drugih kanalov, ki pišejo skozi mene. Danes bom pisala te misli, pisale se bodo same in ne vem še kakšne bodo, saj se bodo sproti izumljale.

Ko pišem in delam, ne bežim. Ravno obratno. Takrat sem najbližje sebi, svoji temi in hkrati veri, v najčistejši obliki prisotnega, ki zame obstaja. Skozi en način me odpelje onkraj, vse od korenin do neba, a me hkrati dela navzočo in na drug način ravno sebe presegam.

Včasih takšna stanja opisujejo tudi umetniki, mistiki, znanstveniki. Pravzaprav ne gre toliko za področje dela, kot notranji stik. Tudi ne gre za vloge, ki jih v odraslosti potrebujemo živeti in tehtati med seboj, a niso nujno blizu naši pristnosti. Še manj gre za nabor tehnik in aktivnosti. Posvečanje nečemu te lahko pripelje do te poti, ki te približa, včasih tudi v navadnih rečeh. Odkriti košček tega je že lahko zdravilno, najti sobo, ki pripada le tebi.

Jezus je bil Božji sin, a bi skozi oči ljudstva moral biti navaden človek, zato je bil obsojen. Šele skozi smrt in vstajenje je lahko združil tako eno kot drugo izkustvo. Izkusil je človeštvo do konca in šele nato dosegel enost z božanskim. Freud bi moral ostati zdravnik, oral pa je ledino s psihoanalizo. Nikola Tesla bi moral postati duhovnik, postal pa je izumitelj, znanstvenik. Uprlo se mu je, ko ga je oče želel poslati v cerkev, on pa je želel le izumljati. Tomaž Humar bi moral biti oče, a bolj kot to je postal alpinist. Hesse bi pod pritiski staršev moral postati pridigar, postal pa je pisatelj, volk samotar, v miru napisanih besed. In obratno, kdo drug bi moral postati nekaj drugega, mogoče ekonomist, v sebi pa je želel postati menih in globoko vezan s teologijo, a mu je bilo za takšno odločitev v realnosti preveč nerodno.

Nekateri posamezniki niso postali to, kar je bilo od njih pričakovano, saj jih je nekaj nerazložljivega razumu vleklo drugam in kakšne večne stvaritve so skozi njih nastale za svet!

Zgrešena življenja pa se slej ko prej uprejo ali prerastejo v bolezen. Nekaj v ljudeh jih vabi na kraje, ki jih kličejo. Včasih vprašam kliente, kje so zares oni, če sploh kje. Vsak najmanjši košček spomina je včasih dovolj, da te popelje bližje sebi. Beg je nekaj drugega od Boga, je tujstvo, tam se človek ne počuti blizu sebi, ampak odtujen, bližje oklepu in zasvojenosti. Tako lahko prepoznaš neko dejavnost, s katero bežiš in dejavnost, ki te približa, saj ti ta dobro dene ali pa je kar odraz tvojih nazorov, dela, tebe, celo Boga v tebi. Čeprav lahko v vsako dejavnost zbežiš, še tako posvečeno in plemenito, od humanitarnih do umetniških in kulturnih, je razlika v namenu, izhodišču in tudi načinu.

Nekaj dni nazaj me je mlajši klient vprašal, če zaživi svoje poslanstvo in začne ustvarjati iz svoje bolezni, če je to beg. Skupaj sva raziskovala, če ga to zares vleče, osrečuje, iz nekega notranjega glasu, čuti tam svoje mesto, sebe, zdravje, vitalnost, bližino, potem to ni beg. Spoznaval je, da je to njegova pot. To je lahko pot odkritja posvečenega življenje, nečemu, za kar si bil rojen.

Vprašanje je, koliko perfekcionizma, mazohizma in ugajanja drugim te še drži, da svojega klica ne zmoreš v čim večji polnosti vnesti v življenje ~ se mu prepustiti, predati in darovati.

Tako v teh dneh radovedno spoznavam ravno osnovno, izvorno, krščansko religijo naše države, tradicijo, ki je tu v nas, zavedno ali nezavedno, njene mite, ki v nas živijo. Prešine me vprašanje ~ kako naj sprejmem in spoznavam tujo religijo, če še domovinsko slabo poznam?

Moje videnje bo vedno le košček mozaika, kaplja v morje in spoznavanje je lahko večno, zato se radostim ravno spoznavanja samega.

Brez osnove je težko dodajati vidik drugih religij, čeprav so med seboj sorodne, prepletene in tudi raznolike in je vera na koncu ~ le ena.***