Kaj pa, če bi rekli,..

 

Kaj pa, če bi kakšno rekli o krhkih delih vseh nas. In o ~ žalosti?

Kako je gledati domovino, ki jo imaš rad, ta pa propada pred tvojimi očmi? Izgublja ponos, dostojanstvo, pravila, zgled, spoštovanje. Nemočen si, rad bi imel večjo moč, a se vedno znova ujameš, kako je nimaš. In kako se potrebuješ zadovoljiti ravno z nemočjo. Tam nekje je še jeza. Jeza in žalost hkrati, sta kot izmeničen tok, ki se pretaka, enkrat jasno, drugič megleno, ne veš točno, katera je na vrsti. Mogoče žalost. Žalost utripa, da se nekaj dragocenega izgublja, jeza sporoča, da to ne bi smelo biti tako.

Potem odpreš spet novo novico o državi. Pa saj že v državi ni konca, ko bi se vsaj ta uspela zaščititi pred samo seboj, kaj šele svet. Mogoče je to ta nemir, ki ne dopušča žalosti, ki se želi izliti. Potem pa gredo ljudje v boj, v razkol, mogoče ravno zaradi neuslišane ~ žalosti.

Nekaj dni nazaj sem imela zelo žalostno terapevtsko uro. Solz klientke je bilo za izvoz. Na koncu ure pa se je rodilo ~ upanje.***