Pozdrav Tveganju

 

Leto 2026 in pozdrav tveganju

Prevod FB Danijal Hadžovič

---

## Prevod: Mentaliteta nepodjetnosti

Eden najglobljih problemov naše družbe ni revščina, niti pomanjkanje virov, niti celo slaba politika. To so simptomi. Bistveni problem je **mentaliteta nepodjetnosti** – globoko zakoreninjena nepripravljenost prevzeti pobudo, odgovornost in tveganje življenja zunaj zgolj preživetja.

Pri nas se življenje pogosto zvede na fiziološki minimum: imeti plačo (kakršno koli), spiti kavo, preživeti mesec, prestati sistem. Vse nad tem – ambicija, ideja, vizija, želja, da se nekaj ustvari ali spremeni – se dojema kot nepotrebno valovanje, celo kot nevarnost. Tisti, ki hoče več, takoj postane sumljiv: »Kaj se dela pametnega?«, »Kdo si ti, da bi spreminjal stvari?«, »Bolje bodi tiho, vidiš, kako jo je skupil tisti pred tabo.«

To ni naključno. To je naučen refleks.

Desetletja so nas trenirali, da je pobuda nekaj, kar pride »od zgoraj«, da je odgovornost kolektivna samo, dokler je treba deliti krivdo, nikoli pa moč. Sistem je proizvajal poslušneže, ne zato, ker bi bili poslušneži najboljši ljudje, temveč zato, ker so najlažji za upravljanje. In družba, ki se navadi na poslušnost, sčasoma izgubi sposobnost, da si sebe predstavlja kot **subjekt**, in ne kot objekt zgodovine.

Zato pri nas vsi čakajo. Čaka se država. Čaka se stranka. Čaka se šef. Čaka se mednarodna skupnost. Čaka se, da bo »nekdo nekaj storil«. In ko se pojavi posameznik, ki poskuša – podjetnik, aktivist, inovator, vodja – ga sistem ne nagradi, temveč ga melje. Ali ga ignorira, ali mu podtika, ali se mu posmehuje. Sporočilo je jasno: ne izplača se izstopati.

Posebej pogubna je naša **obsesija z varnostjo brez svobode**. Ljudje izberejo minimalno stabilnost namesto maksimalne možnosti. Raje bodo trpeli slabe pogoje, kot da bi tvegali spremembo. Raje bodo imeli slabo službo, kot da bi poskušali ustvariti nekaj svojega. Raje bodo poslušali kot odločali. Ker odločanje prinaša odgovornost, odgovornost pa prinaša možnost neuspeha. Pri nas pa se neuspeh ne odpušča – posmehuje se mu, moralno se kaznuje in se trajno pomni.

V takšnem okolju vodenje ne nastaja spontano. Dojema se kot deviacija. Ljudje želijo vodjo, a nočejo biti vodje. Želijo, da jih nekdo povede, a nočejo nositi posledic poti. In potem, paradoksalno, končamo s slabimi voditelji – ker dobre sistem sam eliminira, slabi pa preživijo, saj popolnoma razumejo kulturo poslušnosti.

Najnevarneje od vsega je, da se ta pasivnost začne racionalizirati kot modrost. Strahopetnost se preimenuje v »realizem«. Pomanjkanje ambicije v »skromnost«. Odsotnost akcije v »čakanje na boljše čase«. A časi nikoli ne postanejo boljši sami od sebe.

Družba, ki se boji pobude, ne propade naglo. Počasi trohni. Brez eksplozije, brez drame, brez velikega padca. Samo stagnira, generacijo za generacijo, dokler ne postane normalno, da se ne sanja, ne načrtuje in ne prevzema odgovornosti za nič drugega kot za lastni minimum.

In to je morda najtežja resnica: to stanje ni le vsiljeno. **Vsakodnevno se izbira.** Zaradi udobja. Zaradi strahu. Zaradi navade.

Cena te izbire pa je vedno enaka – družba brez voditeljev, brez vizije in brez poguma, da živi polno življenje.

---