Družba potrebuje trdne strukture in korenine

 



Nekje razpada. Se zapira. Veliko razpada. Drugje se odpira. In raste. Včasih se pokaže resnica tega, kar si iskreno gradil ali pa nisi gradil, v eni samo točki. Selekcija in sinhroniciteta delata svoje.
Včasih je dno edina rešitev. Vse ostalo so popravki. Včasih potrebuje razpasti krhka struktura travme, da lahko doraste nova, trdna. Mogoče se za nekaj časa rodi praznina, a ravno ta nič je lahko vse.
Včasih ljudje izgubijo vse in se šele tam, tik pred, rodijo.
Včasih razpade. Se zapre. Včasih je ravno tam luč. Duhovna moč, ki prodre čez. Ni poraz, ni zavrnitev. Mogoče je le nekaj, kar preprosto, je. Kar šele prihaja na svoje mesto. Mogoče se le rojeva nekaj bolj preprostega, blagodejnega, z več resnice in prave moči. Skupaj kot dostojanstvo in resnica.
Mogoče lahko čez le stečeš, kot skromno, navadno bitje, ki bije in išče dlan, da se najde nazaj, v sidro, zavetje, v pravo vsebino, ki zamenja ali vsaj dopolni vtis. Vtis sam je premalo, mogoče je premalo tudi sama vsebina, mogoče le skupaj lahko najdeta smer v zunanji svet.
Bodi prizanesljiv s seboj, veliko gora si prehodil in kamnov premaknil. Dno je lahko zgolj izhodišče, le bodi s tem.
Naj se pokaže, naj se odvije, naj bije, slabo in dobro, cel paket in središče.***

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Načelo realnosti

Visoka, nerealna pričakovanja lahko potolažijo le laži

Ureditev države narekuje prihodnost posameznika. In obratno