Svet moralne, duhovne, čustvene in intelektualne praznine
"Ne vem, kak cilj imam. Da bi ostal normalen, mogoče je to največji."
Včasih me vpraša kdo, če se na terapijo zglasijo tudi osebe z narcistično ali psihopatsko osebnostno motnjo (ki ni isto kot zgolj narcistične značilnosti, ki so lahko zdrave ali narcistična rana, kot le del osebnosti).
Ne, se ne, vsaj ne k meni. Da prideš na terapijo, rabiš priznanje, da imaš nekaj težav in bi jih želel predelati, pogledati, razrešiti, zaživeti boljše življenje. Torej rabiš uvid in priznanje - šment, tole mi ne gre.
Zglasi se pa en kup ljudi, ki nosijo posledice in morajo te osebe prenašati, ker jih za boga nihče ne ustavi! Sodelavci, sorodniki, otroci.
Te osebe delajo škodo, velikansko škodo okoli sebe, normalni se jim umikajo, mnogokrat podrejajo ali pa zraven izgubijo živce. Ljudem, ki so okoli njih, je najprej potrebno povedati preprosto tole - normalen si, vse je vredu s teboj, normalen si. Mogoče imaš kaj dvoma, kakšno rano, zagotovo, a še vedno nisi zato osebnostno moten.
In kar je še huje! Te osebe mnogokrat zavzemajo pozicije z velikim vodstvenim vplivom. Njihov vpliv ima velike razsežnosti, čeprav jih procentualno ni veliko. To je pozitivno, da jih ni veliko, še vedno so ljudje večinoma "nekje vmes".
Včasih se zgodi kakšen premik, ko se jim bolj v depresijo usmerjen posameznik trdno postavi po robu, se razjezi, postavi jasne meje, visoko distanco. Včasih deluje.

Komentarji
Objavite komentar