Pisanje in psihoterapija


 Če dlje časa ne pišem in ne izvajam terapij s klienti, zbolim. Občutek nekoristnosti pelje človeka v propad. Ko ničesar ne ustvari, ne doprinaša družbi, začne ugašati. Ena zadnjih točk osebne rasti, psihoterapije je ravno ta generaliziran občutek, težnja zapustiti nekaj svetu, bodisi preko vzgoje otrok, drugih stvaritev ali obojega.

Te dni razmišljam, kako težje so te politične, družbene teme kot samo psihoterapevtsko delo z ljudmi. Se ne čudim, da se jim toliko psihoterapevtov izogiba, čeprav bi ravno mi s svojimi znanji lahko ponudili kak napredek svetu. Drža je res povsem druga. In zamejitev spremljanja dogajanja nujno potrebna, visoka mera distance.
Človek bi mislil, da je ravno obratno, a vsaj meni ni. Kaj je naporno v političnih temah? Predvsem obilo nemoči. Malo recipročnosti in kreativnosti. Veliko negativnih emocij, zelo nizke vibracije. Obilo spektaklov. Laži. Polno teh. Te so res naporne. Psihoterapija pa je pristna. Tam se človek slej kot prej pokaže takšen, kot je.
Vsa čast tistim novim politikom, dobronamernim, normalne drže (nekaj jih vidim) za vstop v ta družbeno politični svet morskih psov, ki rabi bolj delfine.***

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Načelo realnosti

Visoka, nerealna pričakovanja lahko potolažijo le laži

Ureditev države narekuje prihodnost posameznika. In obratno