Sodobne zablode

 

"Če je Bog mrtev, je vse dovoljeno" (Fjodor Dostojevski v knjigi Bratje Karamazovi)

Najbolj prebrisana sodobna racionalizacija pred resnico je:"Ah, resnica je vedno relativna, nikoli ne veš."

Ta te postavi v povsem zamrznjeno, nemočno stanje, da ne narediš ničesar, zgolj ostaneš poln dvoma vase. In v drugega. Zato je danes tako pogosta. Ta racionalizacija ščiti posameznike, in jih hkrati dela povsem zmedene, negotove, da meja ne čutijo več. Niti ne čutijo, kaj šele upoštevajo in potem s tem ravnajo. Če želiš čutiti mejo, potrebuješ čutiti vrednote in čustvo jeza. Ta je v ljudeh tako odrezana in prepovedana, da se najprej potrebujejo osvoboditi strahu ali krivde pred jezo in kognitivno sprejeti čustvo kot del aktivacije.

V psihoterapiji pa dobro poznamo stanje, ko človek še kako dobro instinktivno zazna resnico, ko prihaja v stik s seboj. To je kar absolutno. Tudi momenti, ko se terapevt in klient samo tiho spogledata, ker sta naletela na spoznanje in resnico v skupnem času. Kairos. Tudi moment, ko človeka zaslutiš v treh sekundah in "veš". Kasneje pa se ta zgodba pokaže ali klient sam spregovori o njej šele čez mesece, kar se je napovedalo v drobnih, preciznih detajlih že v prvih sekundah, minutah začetnega srečanja. Prva psihoterapevtska ura, da ne rečem minuta, ti lahko napove hipotezo za leta ur naprej.

Seveda se resnica lupi kot čebula, vedno lahko gre še nekoliko naprej in ima tudi meje, koliko nje nekdo sploh lahko prenese. Prepoznaš jo po tem, da ti prinese olajšanje, razbremenitev, mogoče stavek, "prvič v življenju sem v stiku s seboj."

Za resnico je značilno tudi to, da vsebuje nekakšen mir, jasnost, trezno presojo, je zelo preprosta, le pot do nje mnogokrat odporna, obrambna, dolga in naporna. Resničen človek prepozna resnico drugega. Človek, ki je v stiku s seboj, "ve". Dvom je v svetu dvoma, zanikanj in laži mnogokrat odveč.***